Objavljeno: 23 Dec 2019, 17:38

letos namesto voščila:
vem sicer, da velike večine ta tema najbolj ne bo zanimala, a bom vseeno prilepil nekaj iz svoje glasbene preteklosti skoraj celih 40 let nazaj.
pred dnevi sem namreč dobil svojo prvo vnukico in se raznežil do amena! in ker minuli in bodoči časi enostavno pač pašejo skupaj, so še kako primerni za nostalgijo in spomine, zato mi dovolite (in upravičite ): BILO JE LEPO!!!


koncert banda Zasilni izhod, 1980

nekoč pred (nekim?!) špilom

snemanje v "ta pravem" studiu, PGP Studio 5, Beograd 1982 - počutil sem se kot gilmour v abbey roadu!

kot predstavniki Slovenije na Rock večeru z Videosexom, Opatija 1984

druženje z Yu rock legendami:


Kornelije Kovač-Korni, Peco Petej (naš producent) -Time

Hus - Parni valjak

naša tonca v studiu: Bojan Hreljac -Korni grupa (bas) in Đorđe Petrović (Balašević Band) - eden najboljših toncev, aranžerjev in klaviaturistov ever
(https://www.discogs.com/artist/509396-% ... %87?page=9)

žur v sobi med snemanji

Objavljeno: 24 Dec 2019, 15:00

Bomba, retrospektiva je vedno super!

Objavljeno: 24 Dec 2019, 17:36

legenda, dedek!

Objavljeno: 01 Jan 2020, 17:57

Čestitke na vnukici, Merk! Pa carske slike!

Objavljeno: 02 Jan 2020, 21:43

we want more!

Objavljeno: 24 Dec 2020, 12:26

bom kar tukaj nadaljeval:
fantje in dekleta, v 2021 želim, naj se ta norija čimprej neha, vam vsakemu osebno pa izpolnitev vseh osebnih želja, veliko (dobre) glasbe in predvsem ZDRAVJA.

Objavljeno: 29 Dec 2020, 10:52

takih fotk ni nikol dost. Še kej več ozadja prosim!

Objavljeno: 25 Dec 2021, 09:47

se bom kar ponovil od lani:
dekleta in fantje, vsem NAM želim v 2022, naj se ta norija RES čimprej neha, vsakemu osebno pa izpolnitev vseh osebnih želja, veliko (dobre) glasbe in predvsem ZDRAVJA.

Objavljeno: 31 Dec 2021, 23:32

Se pridružujem - da bo 2022 leto polno zdravja, razumevanja in radosti, da bomo čimprej čez to in nazaj h koncertom, špilom

Objavljeno: 02 Jan 2022, 16:32

Srečno vsem
Pa čimvečkrat kitaro v roke vzet!

Objavljeno: 11 Mar 2022, 19:48

in sem si rekel: zakaj pa ne, dokler lahko! deliti spomine s tistimi, ki jih mogoče vsaj malo zanima? vem, da je to še eden jasnih znakov, da se bližam “koncu”, ampak se bom vseeno pri 65-tih poskušal (poudarjam: skušal!) spomniti in napisati nekaj, oz. kvazi feljton, obarvan s čim več lepega o mojem stiku z glasbo (nastopi, dogodki, osebe, vtisi etc.). In še nekaj: vse kar bom napisal, je res!

začel bom na začetku.

https://file.si/o0LD/1ay.jpg
prvi nastop

1971. začelo se je čisto po noriji pri 14-tih v legendarnem nekoč deškem internatu marijanišče (poznejši in današnji dijaški dom ivana cankarja) s cimrom romeom volkom (danes s sinom gregorjem in hčero nino v etno skupini volk folk) in njegovo eko kitarco. zaljubiš se (v kitaro). leta 1972 ustanovimo skupino martin krpan (ne tisto znano, a mi smo bili prej! – glej sliko), odigramo po šolah in internatih nekaj špilov z vrhniškim bendom grive (mijo popovič-pozneje pomaranča, https://www.youtube.com/watch?v=ad_3JRy6Jpw) in nastopimo na Rock selekciji ‘75, kjer zmaga takrat še neznani vlado kreslin s skupino izvir.

https://file.si/BP7Z/2ay.jpg
naš martin krpan


v času šolanja (1971-1975) se me je našlo povsod, kjer je bila glasba. tisti časi so bili v ljubljani glasbeno zelo plodni, vse kar se je dalo slišati na boom festivalih so bili dobra informacija, kaj se dela v glasbi “doma” in po svetu. če so mi 1970 ušli blood, sweat and tears (ki bi jih najraje slišal od vseh) in sem potem oblikoval sliko še s takrat dovoljenimi koncerti tujih glasbenikov (middle of the road, slade, sonny rolins, nazareth, zappa and the mothers, gipsy love, …) pa sem dobil kar kvalitetnen odsev dogajanja. v gledališču glej, po gimnazijskih plesih in menzi študentskega naselja so takrat igrali razni domači bandi (kar se jih še spomnim?!) srce z bončino, malikovičem, ogrinom, asanovičem, novakom …, po hendrixu trendovski trio ala oko s kavcem, fumo/langerjem, tutto in dimnikom, bumerangi z verijem gorjupom, klunom, tomassinijem, jutro s crnkovičem, era iz gorice z alanom jakinom, … mi nadobudni mladi kitaristi pa smo iz prvih vrst požirali take in drugačne rife mojstrov pred nami… in tako sem nekega jesenskega dne 1974 (niti ne pomotoma!) zašel tudi na koncert takrat še vzhajajočega Bijelog Dugmeta v domžalsko dvorano. Bilo je noro! In spet čisto slučajno sem nato, kak dan pozneje, ob rdeči luči na prehodu pri takratnem Vodnikovem hramu (nekoč oštarija) srečal Bebeka, ki je odhajal na snemanje v takrat edini tonski studio pri nas, Akademik na Poljanski. Beseda da besedo in prosil sem ga, če smem z njim na snemanje. Kot “pravi ata” me je prijel okrog ramen in tako sem od tega dne - z dovoljenjem g. Mira Bevca in celo Gorana Bregovića – vse do konca bil na snemanja albuma Kad bih bio bijelo dugme. In pridno izostajal od pouka. Who cares! Najbolj mi je ostalo v spominu goranovo pisanje teksta za Ne spavaj mala moja oz. R&R Music . Na koščku gostilniškega blokca, kot so ga imeli včasih kelnerji za račune, je poskušal najti prave rime in zloge, ki pa jih željko ni uspel odpeti, kot je hotel brega. jaz pa sem sedel v kotu studia kot cvek in opazoval … trajalo je in trajalo, … in plošča je bila končno posneta. ostalo je pa tako ali tako zgodovina. (prilagam podpise in sliko s tega dogodka!)

https://file.si/aqoY/dugmey.jpg

zanimivo je, da so se moja pota z dugmetom v glasbenem smislu po nekaj letih še enkrat križala. igrali smo namreč kot predskupina na njihovem koncertu v hali sportova v zagrebu. In to pred nevemkolikotisoč glavo množico. takrat je bil na vokalu že Alen Islamović. V teh cajtih sem veliko potoval po Jugi. do sodelovanja je prišlo jeseni ’86 po mojem srečanju z njihovim tedanjim managerjem Rako, najprej v nekoč njihovem lokalu estrada v starem sarajevu (danes ruševina v ullici ćumurija, kamor si lahko vstopil samo s priporočilom ali kartico) in nato še z Bregovićem (ki je bil, à propos, ognjenov sosed na baš čaršiji), ki je prihajal iz Parisa, v Skopju v hotelu Grand (danes Grand Plaza Hotel), kjer sem bil takrat službeno. Istočasno je v hotelu bivala tudi ekipa Kusturičinega filma Doma za vešanje, ki je začela s snemanjem (Bregović pa muziko za film). Noro! Po nekaj kozarčih sem Bregi predal naš novo izdani album pri RTB, na osnovi katerega nas je Raka potem povabili kot predskupino v Zagreb. Nepozabno!

Bumbar! Da bi pa v tistih časih kaj več dokumentiral, pa nisem. No, v opravičilo: ni bilo mobilcev s fotoaparati in podobno.

če ni moteče, lahko nadaljujem, če pa je, pa pač neham.

Objavljeno: 16 Mar 2022, 21:56

Prav fajn prebrat

Čakam nadaljevanje

Objavljeno: 17 Mar 2022, 11:43

felx, končal sem v 1975-tem!
veš, kje je še 2022?

Objavljeno: 05 Maj 2022, 10:43

Nadaljevanje
Slik, na žalost, ne morem in ne morem naložiti! Poskusil sem vse, pa ne gre! Linki se vidijo, slike pa ne!!!

Ko sem se 1975 vrnil domov v mojo Soboto, sem se hitro vklopil v domače glasbeno dogajanje. Takrat (in še vedno!) je v naših koncih cvetela yu komerciala in čisto normalno je bilo, da si se implementiral v obstoječo sceno. Mogoče smo takratni “novinci povratniki” le prinesli in dodali kanček svežine z vsaj delno rockerskih repertoarjev in tako vsaj malo aktualizirali tukajšnja plesišča. Razlika med takrat in danes je bila, da nas je namreč takrat v Prekmurju bilo skupin za prste ene, največ dveh rok, danes pa jih je v vsaki vasi toliko. Temu primerno smo v tistih časih tudi igrali: vsak, ampak res vsak vikend vsaj dva, če ne celo trije špili (če se je zgodil še kakšen petek). Temu primeren (in za tiste čase odličen) je bil tudi zaslužek. Bili smo spremljevalna skupina za res veliko vokalistov iz takratne juge (od Nede Ukraden, … do Zlatka Pejakovića, ki je pred kratkim še bil v Korni grupi) in nabirali prepotrebne kilometre za pozneje. Pred mojim odhodom v vojsko smo preživeli eno celo poletje po jadranski obali (od Ankarana do Splita) in igrali kot predskupina Težki industriji. Dobra izkušnja!
https://i.postimg.cc/W1B1RGCp/Magneti.jpg
https://i.postimg.cc/LXtFPQtq/Korni1.jpg
https://i.postimg.cc/W36xzFVg/Korni1a.jpg

Oktober 1976. Obvezna vojska. V JLA sem takoj po prihodu v Zagreb obstal v kasarniškem vojaškem orkestru. Igrali smo veliko in nekje na polovici služenja celo odšli z Novimi Fosili (takrat še z Djurđico) na krajšo turnejo vse do Beograda. Če sem že moral tam biti, sem preživel brez problemov.
https://i.postimg.cc/qqwN4Nnb/Vojska1.jpg

Ko je minila tudi ta avantura, sem po vrnitvi s staro skupino, s katero sem igral pred vojsko, nadaljeval z utečeno rutino, kot spremljevalni band. Po končani jugo turneji z znano yu pevko se nam je ponudila priložnost za skoraj 2-mesečne turneje po Avstraliji, ki pa so jo fantje (na mojo veliko žalost) izpeljali brez mene. V takratni službi namreč nisem dobil dopusta. Pri 22-tih letih se ti ob čem takem vse podre, zato sem iz čistega revolta dal odpoved in kmalu za tem prestopil v freelancerje (kjer sem ostal vse do penzije) in nastopal z Big Bandom in Jazz kvintetom.
https://i.postimg.cc/3RKGGRV2/jazz1.jpg

V prav tem času (1978-79) so se mi začele dogajati sanje. Odhodi v Anglijo so bili ene od teh. S privarčevanim denarjem smo kar nekajkrat odhajali v “obljubljeno deželo” po kitare in ojačevalce. Naš glavni vir takrat je bil Ludi Toma (Toma&Co. Radulović) v Londonu, ki je z opremo obilno zalagal takratni Balkan in vzhodno Evropo.
https://i.postimg.cc/5tbDFjFq/Toma.jpg

Tako je mojo prvo električno kitaro, kupljeno v Gorici 1973 (natur HB kopija Les Paul-a) zamenjalo kar nekaj stratov in gibsonov. Pri ojačevalcih nisem bil pretirano izbirčen - Fender in Marshall. Moj prvi - in potem vsi ostali za njim - so bili Fender SF Deluxe, ki je še danes moja prva ljubezen, pa čeprav danes v tweed obleki. To so potovanja polna spominov (kolikor se jih še spomnim) vse od nepozabnih koncertov (kolikor se jih še spomnim) po dvoranah in klubih: Hammersmith Odeon (Wishbone Ash, Black Sabath, Ramones, ...), Ronnie Scott Club (več jazzerjev, g. Dizzy Gillespie – s katerim sem ob šanku spil celo drink!), Marquee Club – pa do obiskov vseh mogočih glasbenih trgovin na Denmark Streetu, zabav po (sumljivih) nočnih lokalih, … In potem s polnimi kombiji nazaj domov. Opremo smo puščali v Avstriji - takoj čez mejo - in jo potem po zmožnostih vozili “čez”. Iz teh časov še dandanes krožijo strati, LP-ji, Marshalli, Fenderji, … Tako me je pred časom v Hartmanu ustavil znanec in me vprašal, če se še spomnim črnega strata, ki sem mu ga prodal pred več kot 40-timi leti. Spomnim se, da smo pripeljali tudi Fender Rhodes 88, ki ga je takrat v Sloveniji imel samo še Big Band RTV Ljubljana. Pozneje smo ga našli v skednju, na njem pa kokoši. Namenjen naj bi bil otroku, pa ga po nekaj dneh ni več zanimal. Greh na kvadrat! Prodati ga tudi niso hoteli - njegove končne usode pa ne poznam.

Naslednje leto sem moral zavrniti zelo mikavno ponudbo banda iz Avstrije za igranje na trajektu med Nemčijo in Dansko, ker sva s soprogo pričakovala najin prvi naraščaj. In takrat sem se tudi odločil, da je bilo “tezgarjenja” dovolj in se priključil rock skupini Zasilni izhod, zmes pa še naprej kot svobodnjak delal kot grafični designer. In prav oblikovanje me je čez nekaj časa spet povezalo z glasbo. Čisto slučajno sem na službeni večerji v Nemčiji spoznal glavnega organizatorja Ingolstadtskih dnevov jazza g. Fricka. Hitro sva našla skupen jezik in s tistim letom sem za naslednjih 11 let (1984-1995) postal scenograf in oblikovalec festivala.
Poleg neprecenljivih strokovnih izkušenj, se je v vseh teh letih nabralo tudi ogromno glasbenih, predvsem pa veliko novih poznanstev.

Vsekakor si štejem v čast, da sem se lahko družil in pripravljal odre velemojstrom takega kova, kot so Miles Davis, Ray Charles, Dave Brubeck, Lionel Hampton, Ron Carter, Jimmy Whiterspoon, Betty Carter, Ray Brown, Pinetop Perkins, Jim Hall, Attila Zoller, Damir Dičić, Larry Carlton, Mike Stern, Jim Mullen, John Etheridge (Soft Machine), James Blood Ulmer, John Patitucci, Fats Domino, Stanley Jordan, Taj Mahal, Gonzalo Rubalcaba, Nina Simone, Aladar Pege, Maceo Parker, Maynard Ferguson, Airto Moreira s Floro Purim, Eddie Palmieri, Steps Ahead, Klaus Doldinger in Passport, Peter Erskine, Miroslav Vitous, Joachim Kühn, Jim Pepper, Mal Waldron, Jon Hiseman (Colosseum) & Barbra Thompson, etc.
https://i.postimg.cc/nh22wyxK/Karte.jpg
https://i.postimg.cc/9fFh6H7c/Brubeck1.jpg
https://i.postimg.cc/zv4w17Qj/Ray.jpg

Česa se rad spomnim? Marsičesa nagajivega!
Na primer to:
Ko smo se peljali po Raya Charlesa na letališče Riem v Munchen, sem spoznal, kako “velik” je bil. Ko se je vsedel v avto (Audi S4 special – Audi je bil uradni sponsor festivala) je potipal usnjene sedeže jn pokomentiral svojemu spremljevalcu: “Vau, kakšen avto!” Ta mu je odgovoril, da je Mercedes. Ko smo ga popravili, da je to Audi, je Ray prasnil v smeh, češ: “Ti vidiš, pa ne veš!”
Po njegovem koncertu sem dobil njegov zelo redek podpis in pobral vse, kar se je pobrati dalo.
https://i.postimg.cc/YqsLDmx8/Ray2.jpg
https://i.postimg.cc/YqnQcPt6/Ray1.jpg
https://i.postimg.cc/J4pFgHMd/Ray3.jpg

Ali to:
Moje prvo in edino živo srečanje z Milesom Davisom. Nepozabno!
1. November 1990. Bil sem inspicient oz. zadnja oseba pred njegovim vstopom na oder. Ko je šel mimo, me je pogledal, potrepljal po ramenu in rekel: “How are you doing, man?” Pri 16-tih sem prvič slišal njegov Kind of Blue, danes pa se me dotakne!? V tistem trenutku sem bil vzhičen kot otrok! Ko to pripovedujem, me marsikdo čudno gleda. Največkrat je komentar: “Pa kaj imaš od tega?” No comment!
Večer pred nastopom sem bil z njegovo ekipo na interni večerji. Brez Milesa, ker je bil takrat že bolan. Celo zaigral sem nekaj malega z njimi. Če se dobro spomnim, je bil Milesov Solar. Poseben vtis name sta s prijaznostjo naredila Kenny Garrett in zdaj žal že pokojni Ricky Wellman. Foley McCreary pa me je nasmejal, ko me je takoj po (obilni) večerji vprašal, ali je v bližini kakšen McDonalds?
Naslednji dan sva si skupaj z Ratkom Divjakom iz dobesedno prve vrste ogledala generalko. Ko me je Rick videl, me je pozdravil in mi vrgel palico. Začudenemu Ratku (Rick je namreč eden njegovih naj, naj) sem potem povedal od kod se poznava.
To je ta ekipa in plakat:
https://www.youtube.com/watch?v=v7We-LBEr-c
https://i.postimg.cc/bwLJDT0N/Miles.jpg

Ali pa mogoče to: Jutro po prekrokani noči v hotelu pri zajtrku. Naenkrat zaslišim glas: “May I?” Nad mano stoji sam veliki Lionel Hampton. “Dovolim mu”, da prisede. In sva pojedla zajtrk, kakšno rekla in popila kavico do konca. On je šel potem v sobo, jaz pa skrokan delat.

Spomini na druženja z Gaby Kleinschmidt, takrat eno najvplivnejših jazz promotork v Evropi (tudi Rončel je jemal od nje) in njenim Mike Hennesseyem, jazz pianistom (Ronny Scott) in recenzentom na številnih jazz ploščah, ki se je (razen z mano) med drugimi družil tudi z Lennonom...
https://i.postimg.cc/j5J2w8f7/Mike.jpg
https://gkp-promotions.de/
https://i.postimg.cc/vHF5GnnB/Gaby-Mike.jpg
https://i.postimg.cc/cLGhkjhF/Mike-Hennessey-John-Lennon-Yoko-Ono-OBIT-2017-billboard-1548.webp

... s sinom Jimmy-a Rodgersa (Walking by Myself) Jimmy D. Lane-om, ki je delal tudi z originalnima članoma SRV Double Trouble, ki me je obiskal v Murski Soboti na poti na koncerte po Madžarski...
... z legendarnim saksofonistom Jimom Pepperjem, potomcem Kaw (Kansa) indijancev. Ko se je pojavil s perjanico pred mojimi vrati, je staro mamo skoraj kap...
... z Ericom, sinom Charlesa Mingusa, ki je večkrat prespal pri nas doma, ...
... učnih ur z Jimom Mullenom (Brian Auger's Oblivion Express, Average White Band, Morrissey–Mullen) in Johnom Etheridge-om (Soft Machine, S. Grappelli, John Williams,...) - mojima profesorjema na workshopih
https://i.postimg.cc/ry39Byx9/Workshop1.jpg
https://i.postimg.cc/VLzNLnqs/John-jaz.jpg
https://i.postimg.cc/wvWwyhtK/Mullen1.jpg
https://www.youtube.com/watch?v=FRn-Lk2x4jE
https://www.youtube.com/watch?v=TOutRlybKBs

... na Oldies Open Air Festivalu, maja 1988 z Animalsi, Equalsi, Slade-i, ...
https://i.postimg.cc/nhhmw6MJ/Slade.jpg
https://i.postimg.cc/v8768QVy/Slade1.jpg

Še dogodek s festivala:
Na festival sem s sabo prinesel podpisan poster iz nastopa Slade v Ljubljani v začetku 70-tih. Ko sem v backstage-u videl Hilla in Leo, še edina stara člana banda, sem ju še enkrat prosil za podpise. Ko sta se mi začudena (od kot imam ta plakat) podpisovala, je mimo prišla mlada luštna švabica (še danes vem, da je bila iz Ulma!) in ju tudi ona prosila za plakat. Dave Hill jo je pogledal, vprašal, koliko je stara in ob odgovoru 17, prasnil v smeh. Ko ji je razložil, da je moj poster starejši kot ona, sta jo le potolažila s podpisano sliko.

Nadaljevanje sledi